Opis

Nepričakovani zmagovalec lanskega festivala v Cannesu je divje brutalen in transgresiven žanrski izdelek – zgodba o serijski morilki, ki seksa z avtomobilom in se izdaja za odraslo različico deset let pogrešanega dečka – ki pod kromirano površino skriva nežno zgodbo o brezpogojni ljubezni. Režiserka Julia Ducournau je nora vizionarka in “empatična pripovedovalka ekstremnih zgodb ekscentričnih obstrancev”, kot je za Ekran zapisala Maša Peče.

Iz prve roke

“Pri oblikovanju scenarija sem se močno oprla na lik Vincenta in njegovo fantazijo: idejo, da lahko z lažjo prikličeš ljubezen in človečnost. Hotela sem posneti film, ki bi se zaradi nasilja sprva morda zdel »nevreden ljubezni«, a bi se potem na like globoko navezali in na koncu film doživeli kot pravo ljubezensko zgodbo – ali bolje: zgodbo o rojstvu ljubezni.” – Julia Ducournau

O režiserki

Julia Ducournau je študirala na Sorboni in diplomirala iz scenaristike na filmski šoli La Fémis. Mednarodno pozornost je pritegnila leta 2011, ko se je njen kratkometražec Junior uvrstil v sekcijo Teden kritike festivala v Cannesu in prejel nagrado občinstva na festivalu Premiers Plans v Angersu. Leta 2016 je filmsko javnost pretresla s celovečernim prvencem Surovo (Grave), kanibalsko zgodbo o odraščanju, ki ji je prinesla nagrado FIPRESCI v canski sekciji Teden kritike. Film je bil nato prikazan in nagrajen na številnih mednarodnih festivalih (Toronto, Sundance, Sitges), avtorica pa je z njim osebno obiskala tudi ljubljanski Liffe. Lani je žirija festivala v Cannesu pod predsedstvom Spika Leeja presenetila z odločitvijo, da zlato palmo podeli režiserkinemu drugemu celovečercu, kontroverznemu žanrskemu ekscesu Titan. Julia Ducournau je tako postala druga ženska v zgodovini festivala, ki je prejela to prestižno nagrado.

Kritike

“Titan je čudovito gledati, poslušati, ga fetišizirati in mu pustiti, da te obsede.” – Jessica Kiang (The Playlist)

“Karkoli že v njem vidite, ni mogoče zanikati dejstva, da je Titan delo nore vizionarke, ki ima popoln nadzor nad svojim blaznim umom; bleščeča arija iz ognja in kovine, ki se predstavi kot psihopatski plod ljubezni med Trkom Davida Cronenberga in Tetsuom Shinye Tsukamota, nato pa prelevi v sodobno pravljico o tem, kako zelo vsi potrebujemo nekoga, da poskrbi za nas, in obratno.” – David Ehrlich (IndieWire)

“Kljub vsem grozotam, ki ga prežemajo, gre nazadnje za ganljivo in vznemirjujoče razmišljanje ne le o človeškem telesu, ampak tudi o tistem, čemur pravimo družina. […] Naj bo film še tako krvav, visceralen in odvraten, najbolj šokantno pri njem je sočutje, ki ga iztisne iz vse te norosti.” – Leonardo Goi (Notebook)

Festivali, nagrade

Cannes (zlata palma), Toronto (nagrada občinstva v sekciji Midnight Madness), Camerimage (najboljši prvi ali drugi celovečerec), francoski kandidat za nominacijo za oskarja v kategoriji najboljši mednarodni film, štiri nominacije za nagrado Evropske filmske akademije, vključno za najboljši film.