ZGODBA

Škotska vrtnarka, specialistka za orhideje, se začasno znajde v Kolumbiji na obisku pri bolni sestri. Ko jo neke noči iz sna vso prestrašeno vrže glasen pok, prične doživljati skrivnosten senzorični sindrom. Nezmožna opisati ali razumeti izvor strašljivega zvoka se poda na tesnobno potovanje v osrčje Kolumbije. Neskončne, v kronično nespečnost potopljene noči jo zavijajo v meglo zbeganosti in živih sanj ter jo v iskanju odgovorov odpeljejo v globino bujnega bogotskega gozda.

IZ PRVE ROKE 

»Pomemben faktor za rojstvo tega projekta so moje lastne halucinacije. Med raziskovanjem sem ob zori pogosto slišal močan hrup, ki pa je izhajal iz moje notranjosti in me je spremljal skozi številne prostore, ki sem jih obiskal. Šlo je za simptom, neločljivo povezan s tem, da sem bil izpostavljen življenju v Kolumbiji. Ta je formiral osnovo lika, katerega zvočna izkušnja se sinhronizira s spominom države.« – Apichatpong Weerasethakul
O režiserju
Tajvanski režiser Apichatpong Weerasethakul, rojen leta 1970 v Bangkoku, velja za enega najbolj originalnih glasov neodvisnega azijskega filma. S kratkimi in celovečernimi filmi, ki jih zaznamujejo nekonvencionalne narativne strukture, znotraj katerih pogosto raziskuje teme, kot so sanje, narava, seksualnost in zahodne percepcija azijskega sveta, si je v mednarodnem prostoru prislužil kulten status in številne nagrade. Na festivalu v Cannesu je za svoj drugi celovečerni film Blaženo tvoj (Sud sanaeha, 2002) prejel nagrado Un Certain Regard, dve leti kasneje je za Tropsko bolezen (Sud pralad, 2004) na istem festivalu prejel nagrado žirije, za film Stric Boonmee se spominja (Loong Boonmee raleuk chat) pa je leta 2010 domov odnesel še zlato palmo. Memoria je njegov prvi film, posnet izven Tajske z mednarodno igralsko zasedbo.
Kritike
»Apichatpong Weerasethakul nas popelje na senzorično potovanje, ki je prepojeno z introspekcijo in metafizično kompleksnostjo.« – Mark Asch (Little White Lies)
»Memoria je bolj meditacija kot film; je prevzemajoč potop v temeljne izzive, ki jih prinaša povezovanje z ljudmi in prostori od zunaj navznoter.« – Eric Kohn (IndieWire)
»Zvoki, ki jih sliši Jessica, so neke vrste budnica, ki jo ponese k upoštevanju dimenzij sveta, ki jih ljudje le slabo znamo razumeti. Na staro uganko: »Če v gozdu drevo pade na tla in naokrog ni nikogar, ki bi padec slišal, ali kljub temu proizvede zvok?« bi Weerasethakul najbrž odgovoril: »Seveda, po gozdu od takrat odmeva zvok padca. Samo naučiti se moramo poslušati.« – Peter Debruge (Variety)
Festivali, nagrade
Cannes (nagrada žirije), Chicago International Film Festival (nagrada Zlati Hugo za najboljši celovečerni film), Gent International Film Festival (posebna omemba žirije), Palm Springs International Film Festival (FIPRESCI nagrada za najboljši mednarodni film), nagrada londonskih filmskih kritikov za film leta.