ZGODBA

Črta se začne s konfliktom med nevrotično 55-letno mamo, nekdaj priznano pianistko Christino (Valeria Bruni Tedeschi) in 35-letno hčerko Margaret (Stéphanie Blanchoud), ki se bori z izpadi agresije in nasilja. V uvodni sekvenci, ki se prav »vontrierjevsko«, v počasnem posnetku prerivanja in frčanja predmetov po zraku ter ob zvokih opere odvije pred našimi očmi, hči udari mamo. Margaret se znajde na cesti, dobi pa tudi prepoved približevanja na sto metrov razdalje. Fizična ločitev in neprehodna meja, ki jo s svetlo modro barvo sto metrov okoli hiše začrta Margaretina mlajša sestra Marion – in ob kateri se nato odvije velika večina filma – samo še podžgejo Margaretino željo, da bi bila bliže svoji družini. 

IZ PRVE ROKE

»V večini zgodb je tisto, kar pripoved premakne naprej, srečanje likov, v Črti pa je prav nasprotno razdalja med glavno junakinjo in njeno družino, ki nastane po prepovedi približevanja, tista, ki ustvarja dinamiko zgodbe.

[…]

To, da smo v filmu Margaret preprečili dostop do družinskega doma oziroma njeno približevanje družini omejili na 100 metrov, ustvari kar nekaj zanimivih filmskih vprašanj. Margaretina nemoč v tej situaciji, ko je soočena z nevidnim zidom, samo še priliva na ogenj njene agresije in nasilja.

[…]

Film smo snemali pred pandemijo in ko so socialna distanca in zaščitni ukrepi vstopili v naša življenja, ko so se meje med državami zapirale ena za drugo, sem spoznala, kako zelo je projekt rezoniral s tem, kar smo doživljali sredi pandemije.« – Ursula Meier, režiserka

O REŽISERKI

Ursula Meier je francosko-švicarska režiserka in scenaristka. Študij filmske režije je zaključila na belgijskem Inštitutu za vizualno umetnost. Po tem, ko je s svojim kratkim filmom Ure brez spanca leta 1998 na mednarodnem festivalu kratkometražnega filma v Clermont-Ferrandu prejela posebno nagrado žirije in veliko nagrado na mednarodnem festivalu v Torontu, so se ji odprle možnosti razvijanja večjih avtorskih projektov. Njen celovečerni prvenec Dom je bil leta 2008 prikazan v sekciji Cannes Critics Week, prejel pa je tudi tri nominacije za nagrado César in nagrado FIPRESCI na mednarodnem filmskem festivalu v Reykjaviku. Leta 2012 je s svojim drugim celovečernim filmom Otrok iz zgornjega nadstropja prejela srebrnega medveda na berlinskem filmskem festivalu, prinesel pa ji je tudi nominacijo za najboljši tujejezični film na Independent Spirit Awards. Leta 2014 je sodelovala v kolektivnem filmskem projektu Mostovi Sarajeva, leta 2018 pa se je v sekciji Panorama berlinskega festivala predstavila s filmom, navdihnjenim s švicarskimi dnevniškimi novicami, Dnevnik mojih misli. Črta je njen četrti celovečerni film. 

KRITIKE

»Film raziskuje širok razpon človeških odnosov in situacij, v katerih ogenj srca kipi pod ledeno plastjo brazgotinastega tkiva, paradoksalno mešanico nagonskih čustev in stvari, ki niso izrečene, ter pogledov in vidnih ter nevidnih meja.« – Fabien Lemercier (Cineeuropa)

»Navdušujoča, vznemirljiva in nepričakovano empatična drama o disfunkcionalni družini […].« – Peter Bradshaw (The Guardian)

»Margaret ni lik, s katerim bi gledalci simpatizirali; je agresivna in divja, ranjena navzven in navznoter. V filmski zgodovini smo sicer vajeni takšnih, predvsem moških likov, a le redko se zgodi, da se v takšni (glavni) vlogi znajde odrasla ženska. Zaradi tega je Črta osvežujoč in zahteven film, saj nas vabi, da podvomimo o lastnih predsodkih do žensk, ki jim fizično nasilje ni tuje.« – Anna Smith (Deadline)

FESTIVALI, NAGRADE

Berlinale (Tekmovalni program).