Neimenovana junakinja poleg kovčkov nekdanjega ljubimca (ki naj bi jih prišel pobrat, a nikoli ne pride) in nemirnega psa, ki ne razume, da ga je gospodar zapustil, opazuje čas, ki mineva. V treh dneh čakanja gre samo enkrat na ulico, da kupi sekiro in pločevinko bencina.

Film, ki je nastal med karanteno, se dotakne v teh časih vsem nam dobro (po)znanih občutkov izolacije, obžalovanja, tesnobe in predvsem negotovosti ob tem, da ne vemo, ali je stanje, v katerem smo se znašli, začasno ali trajno.

»Človeški glas je film o zabrisani meji med izmišljenim in resničnim ter o tem, koliko – če sploh – se zaigrani občutki lahko ločijo od iskrenih.«
– Allison Willmore (Vulture)