»’Dober igralec ni tisti, ki joče, ampak tisti, ki zna zadržati solze,’ reče Salvador igralcu Albertu Crespu, ki se navdušeno loti gledališke priredbe njegovega novega besedila. Ta nasvet je režiser bržkone serviral tudi Antoniu Banderasu […], obenem pa v tem stavku tiči temeljni kredo filma: Bolečina in slava ni solzava ali kako drugače prenapihnjena, ampak trezna, zrela rekapitulacija življenja, ki se zaveda, da je bilo v mnogočem privilegirano, a tudi marsikje prikrajšano in da so, kot je pri ustvarjalcih pogosto, prav prikrajšanosti motor njegove ustvarjalnosti. Bolečina in slava je mehak film, ki zna najti poetičnost v najbolj banalnih trenutkih življenja in vseskozi mojstrsko zadržuje solze.«
– Špela Barlič (Dnevnik)