Na drugi ediciji festivala Krafft se bo za nagrade zlato jabolko (zlato jabolko Grand Prix, tri zlata jabolka za posebne igralske dosežke in častno zlato jabolko) potegovalo devet filmov. Znani so prvi trije filmi. Selektorji festivala so v tekmovalni program uvrstili – celovečerni prvenec Pohodi plin! (Hit the road) iranskega režiserja Panaha Panahija, film Memoria tajskega režiserja Apichatponga Weerasethakula in celovečerni prvenec Morena (Murina) hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović.
Prvenec iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! (2021) je nežno duhovit, večplasten portret ljubeče družine, pa tudi širše iranske družbe, nezadovoljne z rigidnostjo iranske oblasti. Film pripoveduje zgodbo kaotične, a ljubeče družine, ki se z avtom vozi skozi divjo, skalnato iransko pokrajino. Na zadnjem sedežu sedi oče z zlomljeno nogo. Je noga zares zlomljena? Mama se trudi biti nasmejana – kadar ne zadržuje solz. Živahen deček v avtu kar naprej uprizarja karaoke. Vsi se pričkajo glede poškodovanega psa in si hodijo po živcih. Le starejši sin skrivnostno molči.
“Panahijev celovečerni prvenec je osupljivo hraber film ceste, ki svoje čustvene odtenke balansira z brbotajočim podtonom politične kritike.” – Leigh Singer (BFI).
Tajski filmski mag Apichatpong Weerasethakul v novi meditativni mojstrovini združi moči z eno najbolj enigmatičnih sodobnih igralk, Tildo Swinton. Ta sanjski filmski par v Memorii (2021) publiko popelje na skrivnostno, imaginativno in kontemplativno popotovanje globoko v osrčje kolumbijskih gozdov. V filmu spremljamo zgodbo škotske vrtnarke, specialistke za orhideje, ki se začasno znajde v Kolumbiji na obisku pri bolni sestri. Ko jo neke noči iz sna vso prestrašeno vrže glasen pok, prične doživljati skrivnosten senzorični sindrom. Nezmožna opisati ali razumeti izvor strašljivega zvoka se poda na tesnobno potovanje v osrčje Kolumbije. Neskončne, v kronično nespečnost potopljene noči jo zavijajo v meglo zbeganosti in živih sanj ter jo v iskanju odgovorov odpeljejo v globino bujnega bogotskega gozda.
“Spomin je bolj meditacija kot film; je prevzemajoč potop v temeljne izzive, ki jih prinaša povezovanje z ljudmi in prostori od zunaj navznoter.” – Eric Kohn (IndieWire)
Prvenec hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović Morena (2021) na slikovitem, od sonca pobeljenem in v vse odtenke modre potopljenem ozadju južne Dalmacije skozi pogled upornega dekleta na pragu odraslosti preigrava teme globoko zakoreninjenih patriarhalnih odnosov in nerazrešenih družinskih konfliktov. Film pripoveduje zgodbo o šestnajstletni Juliji, ki živi s strogim, gospodovalnim očetom in muhasto materjo na odmaknjenem hrvaškem otoku. Dneve preživlja med potapljanjem v azurnem morju, lovom na morene ter opazovanjem turistov, ki se zabavajo v bližnjem zalivu. Napetost med hčerko in očetom začne naraščati, ko na otok prispe stari družinski prijatelj Javier. Medtem ko skuša oče z njim skleniti velik posel, svetovljanski in karizmatični tujec v Juliji prebudi željo po globokem vdihu svobode in prevzemu nadzora nad lastno prihodnostjo.
“Morena gibko vijuga med čermi klasične zgodbe o odraščanju in uporništvu ter se zaganja v globine družinske in družbene hrvaške stvarnosti. Globoko pod gladino morja, kamor sončni žarki ne prodrejo, z ostmi nabada trdovratne družbene vzorce patriarhata, konservativizma, religije, šovinizma, mizoginije, pa tudi divjega kapitalizma, privatizacije, korupcije, in jih privleče na kopno.” – Tina Lešničar (Delo)