Po nedeljski projekciji filma Bog ne bo pomagal Hane Jušić smo na Krafftu pogledali še v zakulisje ene produkcijsko zahtevnejših koprodukcij zadnjih let. O nastajanju filma, ki je povezal šest držav, sta se z Borisom Petkovičem pogovarjala slovenski koproducent Aleš Pavlin in oblikovalka maske Mojca Gorogranc Petrushevska.
»Koprodukcije so nujno zlo vsake evropske kinematografije. Prekletstvo ali blagoslov,« je kompleksnost takšnega načina dela povzel Pavlin. Pri filmu Bog ne bo pomagal je sodelovanje šestih držav pomenilo posebej zahteven produkcijski proces, ki mu je dodatne izzive prineslo snemanje na zahtevnih lokacijah ter sestavljanje mednarodne igralske in ustvarjalne ekipe.
Prav koprodukcije pa so po Pavlinovih besedah tudi projekti, pri katerih se največ nauči. Čeprav se danes že označi za veterana, ga sodelovanje s tujimi režiserji, igralci in ekipami še vedno bogati in mu omogoča spoznavanje drugačnih načinov dela. Za sodelovanje s Hano Jušić ga je pritegnil že njen prvenec, ki ga je doživel kot pravo osvežitev.
Film je svetovno premiero doživel v glavnem tekmovalnem programu festivala v Locarnu. Pavlin je ob tem razkril tudi eno od odločitev, ki jih občinstvo navadno ne vidi: ustvarjalci so tehtali med povabilom v Benetke, kjer uvrstitev ni bila povsem zagotovljena, in gotovim mestom v tekmovalnem programu Locarna. Odločili so se za slednje.
Povsem drugačen pogled v nastajanje filma je ponudila Mojca Gorogranc Petrushevska. Pri mednarodnih koprodukcijah posamezne ustvarjalce praviloma angažira koproducent iz njihove države, nadaljnje sodelovanje pa se oblikuje skupaj z režiserjem. Prvi stik pogosto poteka prek Zooma: sama predstavi, kako razume film in njegovo vizualno podobo, režiser svojo vizijo, nato pa ugotovijo, ali se njuni pogledi ujemajo. Pri nekem turškem filmu je morala denimo za dva dni odpotovati na preizkus, šele nato se je režiser odločil za sodelovanje.
Pri filmu Bog ne bo pomagal, postavljenem na začetek 20. stoletja, je bil eden največjih izzivov prepričljivo preobraziti sodobne igralce v ljudi drugega časa in okolja. Ekipa je preučevala veliko gradiva iz hrvaških muzejev in knjižnic, toda fotografije ne ponudijo vedno vseh odgovorov.
Na stari fotografiji lahko, denimo, vidiš pričesko, ne pa tudi, kako je bila speta. Sodobna elastika lahko v trenutku izda sicer skrbno izdelano podobo obdobja. Zato so iskali materiale, ki bi jih ljudje takrat dejansko lahko imeli pri roki – od vrvic do niti, kakršne se uporabljajo pri vodovodnih ceveh. Igralce so dva ali tri mesece pred snemanjem prosili tudi, naj si pustijo rasti prave brade.
Nekatere prvotne zamisli so med procesom opustili. Zobne intervencije so nazadnje uporabili le pri moških likih, določena pokrivala pa so umaknili, ker so v filmu delovala moteče. Zgodovinske rekonstrukcije se tako niso držali za vsako ceno, temveč so iskali ravnotežje med verodostojnostjo in filmsko podobo.
Posebno zgodbo sta si Gorogranc Petrushevska in Jušić izmislili za glavno junakinjo, ki ima krajše lase, kot bi jih pri ženski iz tega časa pričakovali. Zamislili sta si, da si jih je med potjo odstrigla in prodala, da bi prišla do denarja. Občinstvo tega v filmu nikoli ne izve, vendar je ustvarjalkama ta nevidna zgodba pomagala utemeljiti videz lika.
Pogovor se je tako od konkretnih produkcijskih in oblikovalskih odločitev vrnil k širšemu vprašanju mednarodnega sodelovanja. Gorogranc Petrushevska je poudarila, da koprodukcija zahteva predvsem sposobnost prilagajanja: vstopaš v že vzpostavljen prostor, različne načine dela, jezike in kulture. Prav izmenjava različnih pristopov pa je tudi razlog, da pri koprodukcijah rada sodeluje.
Ob tem je izpostavila še odgovornost, ki jo čuti ob takšnem delu: ko postaneš del mednarodne ekipe, ne predstavljaš več samo sebe in svojega dela, temveč na neki način tudi državo, iz katere prihajaš. Zato so potrpežljivost, odprtost in odgovoren odnos do sodelovanja zanjo prav tako pomembni kot strokovno znanje.
Foto: Voranc Vogel
