Zgodba

Najstnica Billie, ki prelepo poje in sta jo starša poimenovala po slavni pevki Billie Holiday, in njen mlajši brat Nico dan za dnem nabirata odpadno železo. Njun oče ves tako prislužen denar zapije, mama pa živi ob morju z novim ljubimcem Beauxom. Z njo bi morala Billie in Nico preživeti brezskrbno poletje, a sta zaradi Beauxovega nasilnega vedenja prisiljena pobegniti. Lahko pa bi tudi rekli, da se skupaj z novim prijateljem Malikom odpravita na pot, po kateri si drznejo stopati le samooklicani izobčenci in odpadniki.

Iz prve roke

»Gre za zelo oseben film. Naredil sem ga s svojo ženo, najinima dvema otrokoma in dragim prijateljem Willom Pattonom. Ekipo so sestavljali moji študenti z NYU Tisch School of Arts. Film smo v želji po popolni svobodi in kreativnem nadzoru financirali sami ter s pomočjo množičnega financiranja. […] Čeprav zgodba ni umeščena v nek specifičen čas, ima gledalec vseeno občutek, da gre za sodobno zgodbo tukaj in zdaj. Negotovost, poezija in domišljija otrok močno odsevajo v stilu filma, ki je istočasno tako popolnoma nekonformističen in klasičen.« – Alexandre Rockwell, režiser

»Film je pričevanje o otroški odpornosti. Otroštvo glavnih likov odraža resnično lepoto, kjer se takoj pod površjem skriva tudi tragedija. Otroci se lahko znajdejo v strašnih situacijah, vendar skoraj vedno najdejo neko čarobnost. To je del njihovega naravnega čuta za preživetje. Film se na to vprašanje usmeri in ga nekaj časa obdrži v gorišču. Ne gre za jasno izoblikovano sporočilo, vendar se film poglobi v del vsakogar od nas.« – Karyn Parsons, igralka

O režiserju

Alexandre Rockwell se je že kot najstnik začel zanimati za sedmo umetnost; ustvarjanja filmov se je učil v Parizu od svojega dedka, ruskega animatorja Alexandra Alexeieffa in njegove žene, Američanke Claire Parker, ki sta med drugim izumila posebno tehniko animacije – pinscreen. Rockwell je veliko časa preživel tudi v francoski kinoteki. Svoje prve kratke filme je režiral na začetku 80. let. Njegov celovečerni prvenec Lenz je bil leta 1982 prikazan na Berlinalu. Mednarodno prepoznavnost pa je dosegel deset let kasneje s filmom In the Soup (1992), ki je prejel glavno nagrado na festivalu v Sundanceu. Leta 2017 je postal vodja oddelka za filmsko režijo na NYU Tisch School of the Arts.

Kritike

»Poetičen, vznemirljiv, a tudi srce parajoč pogled na vpliv, ki ga imata rasa in revščina na problematično otroštvo, ter dobrodošla vrnitev priznanega ustvarjalca ameriškega neodvisnega filma. – Travis Hopson (RogerEbert.com)

»Eden od najbolj iskrenih in nežnih filmov lanskega leta.« – Michael Frank (Film Stage)

Festivali, nagrade

Berlinale 2020 (kristalni medved za najboljši film Generation Kplus), Tribeca (tekmovalni program), Americana Film Fest (posebna omemba žirije), Film Independent Spirit Awards (nominacija za najboljšega stranskega igralca).