Ne daj se, Keiko je minimalističen in prefinjen film o pogumni in odločni boksarki z obrobja Tokia, o razkroju skupnosti in družbenih vezi ter izginjanju starih obrti, med drugim prizadetih zaradi pandemije covid-19. Je film, ki se po eni strani navdihuje pri Rockyju, po drugi pa se spoštljivo priklanja največjim japonskim mojstrom sedme umetnosti.
Zgodba
Glavna protagonistka filma, boksarka Keiko Ogawa, je gluha. Boks zato zanjo predstavlja velik izziv, hkrati pa je način, na katerega se spopada s težavami in stresom v svojem vsakdanjem življenju. Ko izve, da se bo telovadnica, v kateri vsak dan trenira in ki je postala njen drugi dom, zaradi načetega zdravja ostarelega lastnika in slabega finančnega stanja zaprla, se sooči z notranjim bojem, težjim od vsake tekme. Ne daj se, Keiko je izjemen boksarski film in hkrati njegova antiteza. Tih, umirjen in kontemplativen: popolno nasprotje dejanskemu športu. Film temelji na resnični zgodbi oziroma na avtobiografski knjigi Makenaide! (Ne odnehaj!) boksarke Keiko Ogasawara, ki je kljub gluhosti postala profesionalna boksarka.
Iz prve roke
»Film je študija lika, upodobi ga mlada igralka Yuki Kishino, ki se zna res izjemno izražati s celim telesom. Resnično sem bil navdušen nad njenim pogumom, iskrenostjo in močjo, ki jo je prinesla na snemanje. Kdo potrebuje dialog, ko pa imamo oči, tako zelo ekspresivne, kot so njene?«
»Med snemanjem smo komunicirali z besedami, znakovnim jezikom, udarci in očmi, ki so bile med pandemijo edina stvar, ki se ni skrivala za maskami. Prepričan sem, da bo film uspel gledalcem dati stvari, ki se jih z besedami ne da povedati.« – Shô Miyake, režiser
O režiserju
Japonski režiser Shô Miyake je bil rojen leta 1984 na otoku Hokaido. Njegov prvi celovečerni film Playback iz leta 2012 je bil prikazan v tekmovalnem programu festivala v švicarskem Locarnu, njegov drugi celovečerni igrani film And Your Bird Can Sing (2018) pa je bil predstavljen v programu Forum na Berlinalu. Med njegova pomembnejša dela spadata še glasbeni dokumentarec The Cockpit (2014), ki je bil med drugim prikazan na festivalu Cinéma du Réel v Parizu, in nedavna Netflixova serija Ju-on: Origins (2020).
Kritike
»Minimalističen film – v vseh aspektih, razen v čustvenem naboju.« – Jessica Kiang (The New York Times)
»Predstavljajte si, da bi Punčko za milijon dolarjev namesto Clinta Eastwooda režiral Ozu.« – Jonathan Romney (Screen Daily)
»Navidezno preprosta, a subtilna mojstrovina.« – Fabien Lemercier (Cineuropa)
Festivali, nagrade
Berlinale (tekmovalni program Encounters)