Prvi festivalski dan na AGRFT smo sklenili z večerom slovenskega kratkega igranega filma. Šest filmov, šest različnih avtorskih svetov in po projekcijah pogovor z ustvarjalci, ki je odprl tudi pogled v njihovo nastajanje – od dela z igralci in iskanja lokacij do protetične maske, posebnih učinkov in snemanj, pri katerih je treba z malo časa in denarja najti precej iznajdljive rešitve.
Na velikem platnu smo si ogledali filme Kurentova luna: Ritual Tomaža Gorkiča, Husky Lane Bregar, Brazgotine Anžeta Grčarja, Čakam na vlak Armina Čulića, Kismet Žige Virca in Dobrodošli doma Filipa Jembriha Jandrasa. Po projekcijah so se pogovoru pridružili režiserji Armin Čulić, Anže Grčar, Tomaž Gorkič in Filip Jembrih Jandras, direktorja fotografije Andraž Žigart in Tadej Vintar ter scenografka Iris Čeh.
Pri filmu Čakam na vlak, ki se skozi zgodbo dotika žalovanja in njegovega sprejemanja, je Armin Čulić pripovedoval o natančnem procesu priprav z igralci. Pri delu so imeli celo trenerja košarke in trenerja metanja žabic, saj so želeli tudi v devetih minutah filma zgraditi prepričljiv svet do najmanjših podrobnosti.
Tudi pri Brazgotinah je bilo delo pred kamero tesno povezano s pripravami. Anže Grčar je povedal, da se je scenarij skozi proces vaj spreminjal, saj so prav med delom z igralci ugotovili, kakšen pristop najbolje deluje za film, posnet pretežno v bližnjih planih. Vadili so na lokacijah in že med vajami iskali tudi kadre – nekaj, česar si zaradi logistike pri snemanju ni vedno mogoče privoščiti, a se je pri Brazgotinah izkazalo za izjemno dragoceno.
Poseben del nastajanja filma je bila maska. Za poškodovano uho, ki ga vidimo v filmu, je oblikovalka maske Eva Uršič skupaj z ekipo vzela odtis ušesa igralca, izdelala model in nato protetiko. Pet snemalnih dni je zato za ekipo pomenilo tudi zelo zgodnja jutra in dolgo pripravo maske.
O drugačni plati posebnih učinkov je govoril Tomaž Gorkič, režiser filma Kurentova luna: Ritual. Film je sprva nastal tudi kot način, kako financerjem in drugim odločevalcem konkretno pokazati vizualni svet načrtovanega celovečernega filma Kurentova luna, ki je trenutno v predprodukciji. V montaži pa se je izkazalo, da imajo dovolj materiala za samostojen kratki film. Ta je nato prepotoval več kot 50 festivalov.
Gorkič je ob tem odprl še praktično plat ustvarjanja žanrskega filma z omejenimi sredstvi. Fizični posebni učinki so dragi, materiale je pogosto treba naročati iz tujine, zato je ekipa iskala tudi lastne rešitve – med drugim za izdelavo filmske krvi. Digitalnih učinkov se poslužujejo predvsem takrat, ko fizična izvedba ni mogoča, pri vizualizaciji idej pa lahko danes nekoliko pomaga tudi umetna inteligenca: ne kot končni učinek, temveč kot način, kako lažje pokazati, kakšno podobo ima režiser v mislih.
Večer je sklenil Dobrodošli doma Filipa Jembriha Jandrasa, pri katerem v ospredju ni bilo toliko raziskovanje žalovanja kot družinski vozel, okoli katerega je zgrajena zgodba. V film je režiser vključil celo svoje stare starše – ki, kot se je pošalil, zdaj končno vedo, kaj dela, in pravijo, da je priden.
Del nastajanja filma je bilo tudi iskanje njegovega prostora. Čeprav so želeli snemati v Zagorju, so pravo lokacijo nazadnje našli na Dolenjskem, cerkev pa s pomočjo spletne zbirke slovenskih cerkva.
Večer kratkih filmov je tako poleg šestih zelo različnih zgodb pokazal tudi nekaj tistega, kar na platnu običajno ostane nevidno: koliko natančnosti, prilagajanja, improvizacije in skupnega dela se skriva za vsako minuto filma.
Foto: Voranc Vogel
