Načrtovana ura je postala dve. Pogovor Od papirja do junaka med Timom Fehlbaumom in Luko Marčetićem se je na Krafftu razvil v poglobljeno in presenetljivo iskreno srečanje dveh režiserjev o ustvarjanju filmov – tudi o tistih delih procesa, o katerih se običajno govori nekoliko manj.

Fehlbaum, režiser mednarodno odmevnega in za oskarja nominiranega Petega septembra, je odkrito govoril o strahovih in negotovostih, ki spremljajo nastajanje filma. Tudi po uspehu, kakršnega je doživel njegov zadnji film, najtežji del ni nujno za tabo. Nasprotno: uspeh prinese nova pričakovanja in z njimi nov pritisk.

V šali je ugotavljal, da je včasih skoraj lažje, če film ni uspešen – od tam gre lahko samo še navzgor. Sam odzivov na svoje delo namreč ne spremlja z varne distance. Kritike in odzive občinstva jemlje zelo osebno, zato izpostavljenost, ki pride z uspehom filma, zanj ni nekaj samoumevnega.

Prav ta odprtost je zaznamovala pogovor z Marčetićem. Namesto receptov za dobro režijo ali gladkih zgodb o uspehu sta govorila tudi o dvomih, pritisku in ranljivosti, ki ostajajo del ustvarjalnega procesa ne glede na izkušnje, priznanja ali velikost naslednjega projekta.

Pogovor je bil sprva načrtovan za eno uro, a ga po šestdesetih minutah ni imel nihče posebne želje končati. Nadaljeval se je skoraj še enkrat toliko, ob odzivih občinstva pa je bilo jasno, da je prav iskrenost srečanja zadela nekaj, kar je zanimalo tudi udeležence.

Fehlbaum in Marčetić sta tako namesto klasičnega pogovora o režiji odprla prostor za nekoliko redkejši pogled na filmsko ustvarjanje: ne le na to, kako film nastane, ampak tudi na to, kaj njegovo nastajanje zahteva od človeka, ki ga ustvarja.

Srečanje Fehlbauma in Marčetića je nadaljevalo serijo strokovnih pogovorov o nastajanju filmskega lika, ki jo Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev, Društvo slovenskih režiserjev in režiserk ter AGRFT namenjajo prostoru med napisano vlogo in njeno končno podobo na platnu.

Foto: Voranc Vogel