Pet filmov, pet režiserjev in skoraj dve desetletji filmskega dela Jerneja Šugmana. Retrospektivo Filmske sledi Jerneja Šugmana smo v Slovenski kinoteki odprli s pogovorom Marka Šantića, Damjana Kozoleta, Vinka Möderndorferja, Janeza Lapajneta in Andreja Košaka. Iz zelo različnih filmov in spominov je počasi nastajal portret igralca, ki je znal tudi iz majhne vloge narediti veliko – in ki je s svojo prisotnostjo spreminjal ne le prizor, ampak tudi ljudi okoli sebe.

Filmske sledi so tesno povezane z monografijo o Jerneju Šugmanu, ki jo pripravlja Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev. DSI filmske monografije sicer posveča prejemnikom nagrade Ita Rina za življenjsko delo, zdaj pa projekt širi tudi na kolege, ki jih ni več med nami, a so pomembno zaznamovali slovenski film.

Kot je ob začetku večera povedala programska direktorica Kraffta Maja Sever, spomin na gledališke stvaritve s časom neizogibno nekoliko bledi, pri filmu pa imamo srečo, da delo igralca ostaja na platnu. Ker Krafft letos prvič del programa pripravlja v Slovenski kinoteki, se je ponudila možnost, da spomin, ki nastaja skozi monografijo, povežejo tudi s ponovnim ogledom filmov na filmskem traku. Ko se je rodila zamisel o Filmskih sledeh, odločitev, komu nameniti prve, ni zahtevala posebnega premisleka: Jerneju.

Okrogla miza je bila tako tudi nekakšen javni začetek nastajanja monografije. Pogovor je vodila njena avtorica Petra Pogorevc, za katero je bilo pripravljanje nanj, kot je povedala, precej čustveno obdobje. Ponovno si je ogledala vseh pet filmov retrospektive. Vloge so po značaju in obsegu zelo različne, toda ob njih je vedno znova dobivala isti občutek: kot da jih ne bi mogel igrati nihče drug.

Šugmana je sama najprej spoznala skozi gledališče. Ponovno srečanje z njegovim filmskim delom jo je še utrdilo v prepričanju, kako izjemna je bila njegova igralska in človeška karizma. Težko si ga spoznal, je dejala, ne da bi v vsaj neki meri postal tudi njegov prijatelj.

Keber: neizprosen predvsem do sebe

Pet filmov retrospektive sega od leta 2002 do leta 2018. Prvi med njimi, Zvenenje v glavi Andreja Košaka, je tudi edini postavljen v drug čas – v leto 1970 in nekdanjo Jugoslavijo.

Šugman igra Kebra, legendo med zaporniki Centralnega zapora Livada. Film se začne prav s košarko: Keber se z upravo dogovori za ogled finala svetovnega prvenstva med Jugoslavijo in ZDA, ob sporu s paznikom vrže televizor v rešetke in sproži zaporniški upor. Tudi med poznejšimi zahtevami upornikov ostane ponoven ogled tekme.

Košak takrat še ni vedel, kako velik ljubitelj košarke je bil Šugman. Za Kebra se je odločil precej bolj neposredno: videl ga je v Žmaucu in si rekel, da bi Šugman lahko igral tega človeka.

Vloga je bila izjemno široka. Keber je vodja zapornikov, človek upora, prijatelj in ljubimec; vzporedno z dogajanjem v zaporu se vrača tudi k spominu na svojo ljubezen Leonco, ki jo igra Ksenija Mišič. »Strašno dober igralec,« ga je opisal Košak. Zahtevno vlogo je po njegovem odigral sijajno.

Predvsem pa se ga spominja kot človeka, s katerim je bilo izredno prijetno delati. Med snemanjem je skoraj vsak večer igral še predstavo, na setu pa je bilo kljub zahtevnosti materiala ogromno smeha.

K njegovemu delu se je vrnil tudi ob koncu pogovora. Po Šugmanovi smrti se je pogovarjal z njegovimi študenti, ki so bili ob izgubi profesorja pretreseni. Zapomnili so si njegovo zahtevo, da mora biti igralec popolnoma iskren in dati vse. Tako je po Košakovem mnenju delal tudi sam – brez zvezdništva, neizprosen predvsem do sebe.

»Lahko je Veso in kralj Lear v istem večeru,« je dejal Košak.

Slavko: poiskati človeka za likom

Petra Pogorevc je pogovor nato premaknila k Predmestju Vinka Möderndorferja iz leta 2004 in Slavku, enemu od moških iz družbe, skozi katero film govori o frustracijah, brezizhodnosti, ksenofobiji in iskanju krivcev za lastno nesrečo.

Slavko ni pozitiven lik. Nasilen je do žene in otroka, v sebi nosi neizživete želje in frustracije. Pa vendar je Petra ob ponovnem ogledu filma opazila nekaj nenavadnega: Šugman je iz njega potegnil toliko človeškega, da se ti lahko za nekaj sekund usede v srce, čeprav počne grozljive stvari.

Möderndorfer je povedal, da je imel pri pripravah na film veliko vaj in pogovorov z igralci, scenarij pa se je skozi proces spreminjal. Zanj besedilo ne sme biti zacementirano, ampak se mora odzivati tudi na igralce in njihove osebnosti.

Šugman je pri Slavku zelo racionalno iskal človeka za zapisanim likom. Zanimalo ga je vse: kako živi, kakšen odnos ima do žene, katere čustvene informacije ga določajo. Sam je nekoč pripomnil: »Veš kaj, mislim, da je on en tak Slovenec.« Tudi videz je postal del tega iskanja – zamislil si je značilen »slovenski venček« las.

Posebej poveden je bil odnos z ženo. In prizor, v katerem je na koncu ostal en sam stavek »Pazi no, kako ti otroci jejo.« V njem je bilo dovolj, da se je razkrilo, kdo in kakšen je Slavko zunaj moške družbe, v kateri ga večinoma spremljamo.

Iz zafrustriranega in nasilnega človeka je tako naredil celo osebo.

In pri tem na setu ni potreboval tišine in koncentracije, ki ju nekateri igralci zahtevajo pred težkimi prizori. Tudi tik pred čustveno zahtevnim prizorom je zabaval ljudi okoli sebe, nato pa v trenutku preklopil. Möderndorfer je imel občutek, da ga je humor pravzaprav sproščal.

Spomnil se je tudi pogovora o različnih igralskih pristopih. Nekateri igralci so bolj racionalni, drugi izrazito čustveni, tretji izhajajo iz opazovanja ljudi; vsi ti postopki so legitimni. Ko je sogovornico vprašal, kam bi uvrstila Jerneja, je bil odgovor preprost: »On je pa od boga dan.«

Petra je dodala, da so njegovi kolegi to očitno vedeli in čutili. In da ga imajo prav zato tako radi – in ga tako pogrešajo.

Lenart: ko v montaži ni kaj popravljati

Kratki stiki Janeza Lapajneta iz leta 2006 prepletajo tri zgodbe o ljudeh, ki jih povezujejo krivda, sočutje in nepričakovani odnosi. V eni od njih Šugman igra Lenarta, očeta, ki izgubi sina. Deček se med očetovim delom s sekiro igra s puško in se poškoduje; na poti po pomoč jima zmanjka goriva, prodajalka na bencinski črpalki pa Lenarta zaradi slušalk ne sliši. Otrok umre. Smrt nato poveže očeta in prodajalko, ki jo igra Tjaša Železnik. Prav odnos, ki se razvije med njima, je Petra izpostavila kot enega posebej lepih dosežkov filma.

Lapajne in Šugman sta se spoznala prav v dvorani Slovenske kinoteke. Boljše ga je spoznal na pri snemanju kratkega filma Solzice, ki ga je režirala Lapajnova partnerka in v katerem je Šugman igral očeta, Tjaša Železnik pa mamo.

Pozneje mu je Maša Derganc povedala, da bi Jernej rad delal z njim. Ko so nastajali Kratki stiki, Lapajne za Lenarta ni videl drugega igralca. Če bi Šugman vlogo zavrnil, pravzaprav ni vedel, kaj bi naredil.

Film je nastajal gverilsko, posnet je bil na HD in pozneje prenesen na 35-milimetrski trak. Ekipa je delala brez plačila, za kar jih je bilo treba najprej prepričati. Ko sta se z Veroniko dobila z Jernejem na pivu, sta mu predstavila pogoje sodelovanja. Ko so se po koncu sestanka že razhajali, ko je Šugman čez cesto zaklical: »Ej, samo še nekaj – a pol ni čisto nič denarja?«

Ko je dobil odgovor, da ga ni, vprašanja ni nikoli več odprl. Nekaj je vendarle prišlo pozneje: za Lenarta je postal Stopov igralec leta 2006, kar mu je prineslo tudi denarno nagrado.

Šugman se pri igri tudi ni obremenjeval s pravili, kako naj bi igral glede na velikost filmskega izreza. Zanj je bila pomembna situacija. Lapajne je pri njem posebej občudoval občutek za ritem. Ker svoje filme tudi montira, je lahko pozneje spremljal, kaj igralčeva izvedba pomeni v montaži. Pri Šugmanu skoraj ni imel kaj delati. Kjer je naredil premolk, je bil ta z občutkom postavljen na pravo mesto in je trajal ravno prav dolgo.

Tudi on se je spomnil Šugmanovega humorja. Na snemanju je bil nenehno zabaven in je s tem razbremenjeval ekipo. Lapajne pravi, da še ni srečal človeka s takšnim občutkom za pripovedovanje vicev.

Po težkem prizoru ni ostajal v liku. Prišel je, bil je narejen, odigral in šel ven.

Milan: ko igralca skoraj ni več, njegova prisotnost pa ostane

Pri Nočnem življenju Damjana Kozoleta je Petra opozorila na nekaj, kar se bo pozneje ponovilo tudi pri filmu Skupaj: Šugman je fizično prisoten samo v prvi tretjini zgodbe, njegova vloga pa določa ves film.

V Nočnem življenju igra Milana Potokarja, znanega odvetnika, ki ga ponoči najdejo ob ljubljanski vpadnici hudo poškodovanega in prekritega s pasjimi ugrizi. Medtem ko se zdravniki borijo za njegovo življenje, film spremlja njegovo ženo Leo, ki jo igra Pia Zemljič, ter moralne odločitve, pred katere jo postavita noč in grožnja javnega razkritja.

To je bil za Petro tudi dokaz, da vloga po obsegu ni nujno velika, da bi bila velika po učinku.

Kozole je Šugmana poznal že dolgo pred tem sodelovanjem. Pia Zemljič je bila od začetka zamišljena kot nosilka filma, težje pa je bilo najti njenega moža – igralca, ki bi ob njej deloval prepričljivo in katerega prisotnost bi ostala v filmu tudi potem, ko ga skoraj ni več.

Zdelo se mu je zanimivo tudi, da igralca, ki ga je širše občinstvo poznalo po komičnih televizijskih vlogah, postavi v tako mučno, težko vlogo.

Kozole je pri delu z igralci uporabil lepo primerjavo: režija je včasih kot akupunktura. Vsak igralec je drugačen in pri vsakem iščeš drugo točko, ki jo moraš sprožiti. Šugman je imel pri tem izjemno igralsko samozavest. Če si mu povedal, da nekaj ni dobro, tega ni razumel kot osebno kritiko, ampak kot normalen del procesa.

Ob njem pa Kozole še danes čuti nekaj zamujenega. Meni, da je Šugman dobil premalo priložnosti za velike, kompleksne filmske vloge. Del odgovora je morda v tem, da je ves čas ogromno delal v gledališču in na televiziji. Toda sam je v glavi nenehno nosil misel, da bi moral z njim posneti še en film.

Ko igralec umre, je dodal, je njegovo odsotnost včasih še težje razumeti kot pri drugih ljudeh. Ker nekje vedno ostaja neki njegov performance. Film, prizor, vloga. Gledaš in si misliš: saj ne more biti res.

Matej: 22 minut, v katerih mora nastati družina

Skupaj Marka Šantića iz leta 2018 je popolnoma drugačna zgodba, a ima s Nočnim življenjem nenavadno skupno točko. Tudi tu Šugmanov lik izgine po prvi tretjini filma, njegova odsotnost pa poganja vse, kar sledi.

Šugman igra zdravnika Mateja, ki z dolgoletnim partnerjem Lukom, gledališkim igralcem v interpretaciji Primoža Bezjaka, in svojo najstniško hčerko Mio tvori srečno družino. Ko Matej nenadoma umre, morata Luka in Mia na novo vzpostaviti svoj odnos in se soočiti tudi z negotovostjo, ali bosta sploh lahko ostala družina.

Film je nastal v času po padcu družinskega zakonika na referendumu. Petra je zato Šantića vprašala tudi, ali je bilo pri izbiri pomembno, da prav Šugman – tako prepoznaven in priljubljen igralec – predstavlja človeka iz skupnosti, ki je pogosto deležna nerazumevanja in nestrpnosti.

Šantić je pojasnil, da so po izboru Primoža Bezjaka iskali njegovega partnerja. Precej zgodaj je bilo jasno, da bi bil Šugman idealen. Toda režiser ga ni upal poklicati.

Vloga se namreč konča že po približno 22 minutah. Šantiću se je zdelo skoraj neprimerno tako izkušenega igralca prositi, naj pride na avdicijo za vlogo, ki se niti nima časa klasično razviti. Poskusili so s petimi ali šestimi drugimi igralci, vendar z Bezjakom ni bilo prave kemije. Ko sta se srečala s Šugmanom, sta po Šantićevem spominu kliknila praktično v isti minuti.

Šugman je vlogo sprejel. Zdelo se mu je pomembno, da se o temi nekaj pove tudi skozi igrano zgodbo.

Šantić je sprva pričakoval veliko skupnih vaj, Šugman pa mu je povedal, da odhaja za mesec dni na dopust. Počasi mu je postalo jasno, kako izčrpan je bil zaradi gledališča in koliko je ta počitek potreboval. Kljub temu je bil za priprave dostopen, na snemanje pa je prihajal tudi s Cresa.

Šantić je ob njem spoznal nekaj, kar je postalo ena osrednjih niti celotnega večera: majhno vlogo je lahko težje odigrati kot veliko. O človeku veš manj, časa imaš malo, pa vendar moraš dati maksimum in postati natančen del mozaika.

Šugman je Mateja gradil tudi tako, da ni poslušal samo svojega teksta. Poslušal je soigralca, prostor in ritem prizora. S tem je ustvaril kemijo med člani družine in poskrbel, da ti v prvih minutah postanejo pristno simpatični. To je bilo ključno: samo če verjameš tej družini, lahko njena poznejša izguba zares boli.

»Iz tega majhnega prostora naredi veliko in poveže stvari,« je povedal Šantić.

Spomnil se je tudi snemanja prizora na čolnu. Lovili so sončni zahod, dron pa bi moral obkrožiti plovilo. Namesto tega je operater zadel jambor, ki je padel v čoln naravnost med igralca. Operaterju razumljivo ni bilo do smeha. Šugman pa je iz nesreče v trenutku naredil prijeten dogodek, se šalil in sprostil ekipo.

To je bilo za Šantića nekaj bistvenega: Šugman ni držal samo prizora, držal je tudi set. Ko je prišel s svojo energijo, so se ljudje omehčali in stres je popustil.

Petra je ob tem opozorila še na nekaj, kar je v Skupaj posebej dragoceno. V Mateju lahko na platnu zasije prav tista Šugmanova toplina, o kateri so ves večer govorili ljudje, ki so ga poznali zasebno.

Razstaviti do absurda

Do tega trenutka se je skozi pripovedi petih režiserjev že ves čas vračal isti paradoks. Kako je lahko človek tik pred težkim prizorom pripovedoval vice, zabaval ekipo in se vedel skoraj otroško – potem pa v sekundi popolnoma preklopil?

Iz občinstva se je oglasil Bojan Emeršič, ki se je s Šugmanom približno petnajst let intenzivno družil in delal v gledališču.

Ponudil je svojo razlago tega »misterija«. Probleme so pogosto razstavili do absurda, do čiste komedije. Prav ko si neko stvar pripeljal tako daleč, si se lahko k njej vrnil resneje, z vsem ozadjem, ki si ga medtem odkril.

Veliko so se provocirali. Šugman je bil, kot ga je opisal Emeršič, strašen odrski provokator. Včasih so morali zaradi njega celo z odra. Nekoč si je sredi prizora izpulil dlako in med dialogom začel žalovati za njo.

Toda prav razgradnja problema do absurda jim je dala moč, da so ga potem igrali še bolj resno in resnično.

Humor torej ni bil nasprotje njegove igralske resnosti. Morda je bil eden od načinov, kako je do nje prišel.

Tudi majhne vloge so lahko glavne

Pet filmov retrospektive pokaže nenavadno širok razpon. Keber je velika nosilna vloga; Slavko in Lenart sta človeka, ki ju Šugman razširi daleč čez prvo predstavo o njiju; Milan in Matej pa iz zgodbe izgineta zelo zgodaj, a brez njiju filmov, ki ostaneta za njima, sploh ne bi bilo.

In vendar so se režiserji, ne glede na velikost vloge ali način svojega dela, vedno znova vračali k podobnim stvarem: k Šugmanovi radovednosti, racionalnosti, igralski samozavesti, izjemnemu občutku za ritem, poslušanju soigralca, sposobnosti nenadnega preklopa in humorju, s katerim je razbremenil celoten set.

Predvsem pa k iskrenosti.

Košak je dejal, da zato Šugman nikoli ni bil zvezdnik v klasičnem pomenu besede. Pomembna je bila naloga: kako jo narediti čim bolj iskreno in biti pri tem neizprosen do sebe.

Ker je bil tako dober in tako iskren, je dodal, so bili boljši tudi drugi.

»Ne vem, ali je ta narod imel veliko takšnih igralcev. Imamo izjemne igralce, on pa je bil nekaj posebnega, popolnega.«

Möderndorfer ga je povzel še krajše: »On je bil zares. Do krvi zares. Do konca zares.«

In po petih filmih, petih režiserjih in več kot dveh urah spominov se je pogovor pravzaprav vrnil tja, kjer ga je Petra Pogorevc začela: k nenavadnemu občutku, da Kebra, Slavka, Lenarta, Milana in Mateja danes skoraj ni mogoče gledati, ne da bi pomislil, da jih ne bi mogel igrati nihče drug.