Po projekciji filma Peti september smo na Krafftu z režiserjem Timom Fehlbaumom ter kasting direktoricami Alexandro Montag, Juliette Ménager in Lucindo Syson pogledali v zakulisje njegovega nastajanja – od prvih različic scenarija in zahtevnega castinga do skoraj obsesivne skrbi za podrobnosti, zaradi katere so se igralci učili tipkati na pisalni stroj in ravnati s filmskim trakom.
Peti september sprva ni bil zamišljen kot film, ki bi ves čas ostal znotraj prostorov televizijske ekipe ABC Sports. Fehlbaum in soscenarist Moritz Binder sta zgodbo münchenskega atentata leta 1972 najprej zastavila precej širše in dogajanje spremljala z različnih strani. Prva različica scenarija je narasla na okoli 170 strani. Med raziskovanjem pa so začeli vse globlje vstopati v zgodbo ljudi, ki so tistega dne iz športnih novinarjev nenadoma postali poročevalci o terorističnem napadu. Ključno je bilo srečanje z Geoffreyjem Masonom, ki je bil leta 1972 del ekipe ABC Sports. Njegovi spomini na dogajanje v režiji so ustvarjalce pripeljali do odločitve, da druge perspektive opustijo in gledalca postavijo v isti prostor kot novinarje.
S tem je film dobil tudi svoje osrednje vprašanje: kaj se zgodi, ko moraš o dogodku svetovnih razsežnosti poročati v živo, brez časa za premislek o vseh posledicah svojih odločitev?
Pri ustvarjanju sveta leta 1972 približki niso bili dovolj. Ekipa je raziskovala vse – ne samo televizijsko tehnologijo, temveč vsakdanje delovanje takratne redakcije, celo catering. Igralci so se učili uporabljati opremo, pisati na pisalni stroj in ravnati s filmskim trakom. Tudi če kamera ostane na obrazu igralca, se po Fehlbaumovih besedah čuti, ali ta zares pozna prostor in delo, ki ga opravlja.
Poseben izziv so bili originalni televizijski posnetki olimpijskih iger in dogodkov 5. septembra 1972, ki so danes eden ključnih gradnikov filma. Med pripravami ustvarjalci še niso vedeli, ali bodo pridobili pravice za njihovo uporabo, zato so morali biti pripravljeni na možnost, da bodo arhivsko gradivo poustvarili sami. Casting so opravili tudi za ljudi, ki bi jih potrebovali za rekonstrukcijo teh posnetkov, da bi jih lahko po potrebi posneli na novo. Ko so dobili dovoljenje za uporabo originalnega gradiva, je film lahko dobil svojo značilno prepletenost igranih in arhivskih podob.
Pot do filma ni bila preprosta niti produkcijsko. Pomemben premik se je zgodil, ko se je projektu pridružil Sean Penn s svojo produkcijsko hišo Projected Picture Works. Fehlbaum je opisal, kako so se z njegovim imenom projektu začela odpirati vrata, ki so bila prej zaprta. Sledila je mednarodna igralska zasedba s Petrom Sarsgaardom, Johnom Magarom, Benom Chaplinom in Leonie Benesch.
Velik del pogovora je bil namenjen prav castingu. Alexandra Montag, Juliette Ménager in Lucinda Syson so govorile o razlikah med evropskim in ameriškim načinom dela ter o tem, kako pomembne so tudi najmanjše, t. i. one-line vloge. Tudi igralec, ki se v filmu pojavi le za trenutek, pomaga ustvariti svet, v katerega mora gledalec verjeti. Dotaknile so tudi estetskih posegov, saj so v filmu obdobja še posebej izrazito: sodoben detajl na obrazu ali videzu lahko hitro poruši iluzijo časa.
Zelo konkreten nasvet je Fehlbaum namenil tudi igralcem in njihovim predstavitvenim posnetkom. Namesto poustvarjanja znanih prizorov in igralskih interpretacij bi sam raje videl nekaj preprostega, iskrenega in osebnega, kar pokaže igralčevo prezenco in kdo je. Svetoval je prizor o nečem, do česar ima igralec resničen odnos, ter posnetka v maternem jeziku in angleščini. Bistvo ni pokazati, kako dobro znaš posnemati že znano interpretacijo, ampak ponuditi nekaj svojega.
Pogovor pa se je končal daleč od velikih produkcij in filmskih festivalov – pri Fehlbaumovih začetkih. Kot otrok je snemal in režiral svoje tri sestre ter se šalil, da ga kliče Spielberg. Mnogo let pozneje, ko se je Peti september znašel v oskarjevski tekmi, ga je Steven Spielberg zares poklical.
Fehlbaum pa je takoj zatem poklical svojo sestro. Moral ji je povedati, da ga je klical Spielberg.
Foto: Voranc Vogel
